32 Čeprav se lahko kreativno reševanje problemov uporabi individualno, so problemi najbolj učinkovito razrešeni v skupini, kjer možganska nevihta (ang. branistorming) omogoči, da se ustvari več idej. Razmišljanje o mnogih idejah je ključno za efektivno reševanje problemov, ko se uporablja model Osborn-Parnes (Mitchell & Kowalik, 1999). Za projekt OTA je kreativno reševanje problemov možnost, ki omogoča določeno mero unikatnosti. Ko učence opogumljamo v smeri kreativnega reševanja problemov, ne smemo pričakovati, da bodo njihovi načini enaki med seboj, ali celo načinu, ki smo ga uvideli/predvideli sami. Kreativno reševanje problemov mora pustiti prostor za različne interpretacije iste zadeve. Učencem mora omogočiti, da najdejo svoje poti in imajo neodvisen pristop. Tradicionalno učenje je bilo pogosto zastavljeno na način, da je učitelj pokazal določeno pot reševanja izpostavljenega problema, učenci pa so tej poti sledili. Pasivnost učencev pri takšnem načinu poučevanja lahko privede do učenja na pamet brez poudarka na osnovno razumevanje »kako« in »zakaj«. To lahko pusti tudi negativne posledice na življenje po šoli, saj spodbuja učence, da so pasivni sprejemalci. Obstajajo učenci, ki so kreativni po naravi in bodo k učiteljevim rešitvam pristopili aktivno, samoiniciativno podali svoje predloge in morda poskrbeli za pozitiven zgled med svojimi sošolci. A kljub temu ne smemo pozabiti, da niso takšni vsi učenci. Če sledimo cilju, kjer želimo učence spodbujati, da so aktivni državljani, moramo izničiti pasivnost v razredih in jo preoblikovati v vključujočo, aktivno in privlačno obliko. Zagotoviti moramo, da tudi učenci, ki zlahka postanejo pasivni, ostanejo polno zaposleni ves čas svojega šolanja. Izobraževalci morajo to vzeti za svojo odgovornost, saj so oni tisti, ki imajo z učenci neposreden kontakt in lahko naredijo močan vseživljenjski vpliv. Z učenjem in spodbujanjem kreativnega reševanja problemov je izzvano učenčevo razmišljanje. To pomeni, da učencem ni predstavljena le ena pot soočenja z danim problemom ali zadevo, ampak imajo odprto pot za diskusijo možnosti, kako se lahko ta problem reši. Kot rečeno je kreativno reševanje problemov dobra skupinska aktivnost. Kako skupina pristopi k problemu, pa je njena lastna izbira. Obstajajo pa uporabne tehnike, kot so možganska nevihta, postavitev problema v drugo okolje, redefinicija konteksta problema (na primer: zapis danega znanstvenega problema kot časopisni članek), vnašanje vprašanja tipa »Kaj če?« (Kaj pa če se mi podre hiša, če tega problema ne rešim?), vizualizacija abstraktnega znanstvenega problema (mu podati ime, si ga predstavljati, kot da je hišni ljubljenček). Kreativnost pogosto povezujemo z umetnostjo. Natančneje – katerokoli obliko umetnosti. Projekt OTA je prav to. Umetnost kot orodje za poučevanje znanosti lahko izboljša učenčevo kreativnost, še posebej, ko je naloga, da morajo ustvariti svoj lasten umetnostni izraz, navezan na znanstveni problem, ki ga morajo rešiti. Ohranjanje ustvarjalne dejavnosti učencev je pomembno v vseh šolskih procesih. Učence je treba spodbujati k ustvarjalnemu razmišljanju že v njihovi najzgodnejši starosti in tako zagotoviti močne korenine za najnovejše šolanje in vseživljenjsko učenje.
RkJQdWJsaXNoZXIy NzYwNDE=