35 S tega vidika sta obe zgoraj navedeni pismenosti pomembni za OTA Učno metodologijo, saj naslavljata uporabo in razvoj obeh. Vizualna in znanstvena pismenost se bosta razvijali prek nalog in skupov problemov, ob boku z zavedanjem pomembnosti/pomena, medtem ko bodo učenci vstopili v kompleksno razmišljanje ob uporabi dveh področij in ju sprejemali kot eno. Z medpredmetnim poučevanjem se utrjuje mišljenje, da svet deluje kot celota, namesto, da posamezne predmete dojemamo kot ločene enote. Element sobivanja različnih področij je pomemben za naslavljanje zlasti v izobraževalnih okoljih, kjer so predmeti ločeni v različne enote. Učenci se morajo že zgodaj zavedati, da čeprav imajo na urniku npr. matematiko in geografijo posebej, to še ne pomeni, da nimata nič skupnega. S takim zavedanjem se tudi prenos na vsakdanje/resnično življenje učencem olajša, zlasti če se jim predoči za reševanje konkretne probleme, ki so sami kombinacija različnih predmtov/področij. Za element pomembnosti Halbrook in Rannikmäe predlagata tudi »da je znanost v šoli del izobraževalne ponudbe in naj se vse naravoslovne vsebine pridobijo tako, da izboljšajo to izobraževanje v naravi predmeta, osebnih ali družbenih domenah.« (Holbrook & Rannikmäe, 2007, p. 1347–1362). Pričakuje se, da bo vključitev osebnih in družbenih področij v učno strukturo povečala pomen poučevanja naravoslovja. Ta pristop pa ni izrecen in dejavnostna teorija zagotavlja močnejšo teoretično konstrukcijo tega. Dejavnostna teorija kot orodje za naslavljanje pomanjkanja pomembnosti znanosti v šoli temelji na medsebojnem povezovanju znanosti in družbene dejavnosti skozi vzpostavljanje potreb (pomembnih v očeh učencev), identifikaciji motivov (želja po reševanju znanstvenih problemov in sprejemanju družbeno-znanstvenih odločitev), ki vodijo k dejavnosti, tvorjeni z aktivnostmi (učenje v šoli vodi k znanstveno pismenemu odgovornemu državljanu). Takšne prakse so namenjene zagotavljanju potreb učencev (kot jih sami zaznavajo, kolikor je to mogoče, sicer pa kot področje potreb, razumljeneih s strani družbe) na bolj ali manj organiziran način z delanjem »izdelkov« ali sprejemanjem »odločitev« iz »surovin«, znanstvene komponente ali težave, ki jo je potrebno rešiti. Dejavnost je lahko »poizvedovalni postopek« ali »razprava«. To je način izobraževanja, kjer se učenci naučijo, kako se pravilno odločati. Odločitve, ki jih sprejemajo v učnem procesu, morajo upoštevati potrebe vseh članov družbe. Pomemben del v dejavnostni teoriji je tudi refleksija kot način za izboljšanje v praksi ali pri sprejemanju odločitev (Holbrook & Rannikmäe, 2007).
RkJQdWJsaXNoZXIy NzYwNDE=